"Vsako jutro se moramo odločiti, da smo Slovenci"

Praznik priključitve Primorske k matični domovini, ki smo ga praznovali pred dvema tednoma, da človeku misliti. Za tiste Primorce, ki smo se leta 1947 in 1954 znova združili z matičnim narodom, je to dan veselja. A z nami niso prišli vsi. Tisoči so ostali za črto, ki jo je (ponekod dobesedno s čopičem) risala zavezniška vojska.

V drugi državi so tako ostali Slovenci z dela Krasa, iz Trsta in vrste slovenskih krajev ob morju. Italijanska trobojnica je vihrala na goriškem gradu, njej so zapisali nekatere Brice. Dokončno so v rokah Rima ostali Slovenci izpod Kolovrata in Matajurja, ozkih dolin Tera in Nadiže, iz Rezije in tisti iz naročja Svetih Višarij.

Ti kraji nekdanjih tržaške, goriške in videmske pokrajine imajo neizbrisen slovenski pečat. V dokumentih iz leta 1001, ko je prvič omenjena Gorica, piše, da se mesto tako imenuje v slovanskem jeziku. Ob popisu prebivalstva iz leta 1910 je imel Trst več slovenskih prebivalcev, kot je bilo vseh ljudi v Ljubljani. V tem mestu, kamor prihajamo iskat tedensko dozo italijanskosti, nam uro na mestni hiši bijeta Mihec in Jakec. Prešernov brat Jurij je pokopan v Ovčji vasi v Kanalski dolini, kjer je bil duhovnik.

"Kdor hoče biti Slovenec, mora biti antifašist"

Slovencev v Italiji je bilo kljub črnemu obdobju fašizma po drugi svetovni vojni še vedno več kot 100.000. Številka je do danes precej upadla. Z urada za Slovence v zamejstvu in po svetu so kot zadnji podatek o številu naših zamejskih rojakov v deželi Furlanija - Julijska krajina (FJK) poslali številko 65.000, čeprav boste lahko drugje našli še nižje ocene. Demografija jim tako kot v drugih zamejskih skupnostih ne prizanaša.

Ključno vlogo pri zastopanju slovenske skupnosti v Italiji imata dve krovni organizaciji. Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ) in Svet slovenskih organizacij (SSO), ki sta glavna sogovornika Rima in Ljubljane. SKGZ, ustanovljena leta 1954, velja za nekoliko bolj liberalno, medtem ko ima SSO, ustanovljen leta 1976, katoliški pridih. Kot pravi podpredsednik SSO za Goriško Filip Hlede, sta obema skupni vrednosti demokracije in slovenstva, razlikujeta pa se v vrednoti krščanstva, ki je za SSO temeljnega pomena. Kljub tej nazorski razliki organizaciji sodelujeta in nastopata skupaj. "Vsi smo v bistvu zavedni Slovenci, naše skupno jedro je v antifašizmu. Kdor hoče biti Slovenec, ne more ne biti antifašist," pove predsednica SKGZ Ksenija Dobrila.

Vsi sogovorniki, s katerimi smo govorili, so pripovedovali, da so medčloveški odnosi med manjšino in večino danes precej bolj sproščeni kot nekoč. Prav tako občutijo precej manj sovraštva, nasprotovanja in zmerjanja zaradi uporabe slovenščine. Dobrila poudari, da pri tem pomaga tudi ugled Slovenije, ki je po njenem vstopu v EU močno zrasel v očeh Italijanov.

Boljše je, a prostora za napredek je še veliko

Na politični ravni pa vse ni tako gladko. "Če gledamo na stanje izpred 50 ali 60 let, smo v optimalnem obdobju. Če pa razmišljamo, kaj bi lahko še dosegli, ugotovimo, da smo se nekje ustavili," pove Hlede. Več pravic, ki jim jih garantirajo državni in deželni zakoni, namreč še ni uresničenih ali pa so na udaru.

Slovencem je v Italiji tako zakonsko garantirana uporaba slovenščine v javni upravi, ki pa v praksi ne deluje povsem. "Če greš na tržaško občino, imaš okence, kjer te po slovensko pozdravi starejša gospa in reče: 'Pojdite do onega urada'. Tam govoriš italijansko," stanje oriše Dobrila. Težko je priti do vlog v slovenščini, zapleta se tudi na področju digitalne uprave, namesto kakega šumnika pa se še vedno pojavi na glavo obrnjen vprašaj.

Slovenci v Italiji so edina slovenska zamejska skupnost s celotno paleto vrtcev, osnovnih in srednjih šol, kjer pouk poteka v slovenščini. Po besedah Ksenije Dobrila je vanje vključenih med 4.200 in 4.300 otrok. Tudi na tem področju je veliko izzivov. Borijo se za varstvo otrok v jaslih, ki spadajo pod občinsko pristojnost, in kjer je mest za slovenske otroke malo. Z druge strani na slovenske vrtce pritiskajo vpisne kvote. Ker jih v enem od tržaških vrtcev niso dosegli, je občina napovedala zaprtje enega oddelka. Slovenska skupnost namreč težko dohaja kvote, ki so predpisane za italijanske ustanove. "Zavidam italijanski narodni skupnosti v Sloveniji, ker jo ne glede na število država obravnava kot vrednoto. Nas pa obravnavajo kot proračunskega porabnika," je kritična Dobrila.

V slovenske osnovne in srednje šole medtem svoje otroke vpisuje tudi vse več italijanskih družin. S tem se po besedah podpredsednika SSO Filipa Hledeta razredi povečujejo in učiteljem zato ne uspe več zagotoviti kvalitetne obravnave. "Kader je prva stvar, ki jo moramo okrepiti," dodaja ter kot možno rešitev omeni še prerazporejanje učencev v manj zasedene vaške šole.

S prilivom otrok iz večinskega naroda v slovenske šole se po besedah Dobrila slabša tudi raven znanja slovenščine. Ta v šoli ni več materni, ampak tuji jezik, in se mora, da bi ga vsi učenci obvladali, tako tudi poučevati. Kot pravi, pa ima povečan vpis italijanskih otrok tudi pozitivno plat. "Skoraj vsak, ki se odloči za šolanje v slovenski šoli, nam pove, da ima vsaj enega nonota, ki je bil Slovenec," oriše. Za vpis se odločajo tudi priseljenci iz drugih italijanskih dežel, saj znanje slovenščine otrokom odpira vrata v lokalna društva. Nekateri celo odidejo na slovenske fakultete in tam postanejo profesorji. "Skoraj na vsaki fakulteti je kdo, ki ni bil Slovenec, ampak je postal Slovenec," pove predsednica SKGZ.

Šol s slovenskim učnim jezikom pa slovenska skupnost nima v vseh okoljih. Tako je recimo v Kanalski dolini, ki se razteza od vasi Kokovo ob avstrijski meji do Tablje (Pontebba). Zgodovinsko so tu skupaj živeli Slovenci in Nemci, po prvi svetovni vojni pa so tja začeli množično preseljevati Italijane. V času fašizma so Slovenci tu doživljali hude pritiske, ki so v nekoliko manjši meri ostali tudi potem. Skupaj s Slovenci v Beneški Sloveniji so bili namreč kot narodnostna manjšina s pravicami priznani šele z zaščitnim zakonom leta 2001.

Kot pravi podpredsednik Slovenskega kulturnega središča Planika iz Ukev Rudi Bartaloth, stanje slovenskega jezika in slovensko govoreče skupnosti v Kanalski dolini ni rožnato. Italijanski šolski sistem učencem ponuja nekaj ur pouka slovenščine na teden. Sogovornik pri tem opozarja, da se ta pouk odvija precej nesistematično in se vsako leto začenja z zamudo. Leta 2022 so v italijanski šolski sistem za 5 let poskusno uvedli večjezični pouk italijanščine, slovenščine, nemščine in furlanščine.

Učenje slovenščine sicer skušajo v Kanalski dolini zagotavljati tudi z izbirnimi tečaji, ki jih izvaja središče Planika. "Če manjšina nima lastne šole, ne more vzgajati svojih kadrov, ki potem delajo v prid slovenskemu jeziku in kulturi," je jasen Bartaloth. Skrbi ga tudi močno padanje ravni znanja slovenščine med ljudmi. "Mi dajemo otrokom in njihovim staršem možnost, da zaplavajo v oceanu slovenskega jezika. Potem pa bo odvisno od vsakega posebej, ali bo to negoval naprej," sklene.

V iskanju garancije za slovenskega poslanca v Rimu

Če je zakonska pravica do slovenskega šolstva v dobršni meri uresničena, pa je pravica do političnega zastopnika v italijanskem parlamentu ostala na papirju. Zaščitni zakon iz leta 2001 določa, da mora volilna zakonodaja uvesti olajševalne norme, ki manjšinskim kandidatom omogočajo izvolitev. Olajšav v volilni zakonodaji ni in tako za slovenske kandidate ter stranko Slovenska skupnost velja isti volilni prag kot za vse ostale. Manjšina ga sama ne more doseči.

Slovencem v Italiji je svoje poslance in senatorje doslej uspelo izvoliti zgolj zaradi dobre volje italijanskih političnih strank. Slovenski predstavniki so izvoljiva mesta doslej dobivali na listah Komunistične partije Italije in njene današnje naslednice Demokratske stranke. Seveda to nikakor ni samoumevno tudi za v prihodnje.

Neizvolitev svojega predstavnika bi bila za zamejsko skupnost hud udarec. "Če pridemo do dneva, ko ne bomo imeli sogovornika v Rimu, se nam praktično zapre polovica vrat," ocenjuje Filip Hlede. Meni, da bi morali v Rimu imeti svojega predstavnika tako, kot ga ima italijanska manjšina v Ljubljani. "Če utihne glas politične tribune slovenske narodne skupnosti, ki se je vse od 60. let dalje oglašala v parlamentu in senatu, to tudi za Italijo ne bo lepa politična izkaznica demokracije," pa pravi Ksenija Dobrila. Za obe krovni organizaciji je zagotovilo političnega zastopstva nujno, na kar vedno opozarjajo tudi v pogovorih z državnimi predstavniki. A pot do uresničitve je zapletena, saj je treba spremeniti italijansko ustavo, kar pa terja široko politično podporo v obeh domovih parlamenta in tudi na morebitnem referendumu.

Na volitvah v deželni svet FJK ima slovenska skupnost nekoliko lažjo pot do izvolitve, saj jim ob povezovanju z nacionalno stranko za vstop zadostuje že odstotek glasov. Kot pravi Hlede, imajo v deželnem vodstvu tudi sicer dobre sogovornike, ki jim prisluhnejo. Predsednica SKGZ pa opozarja, da bi moralo biti varovanje slovenske manjšine tudi v interesu dežele. FJK ima status avtonomne dežele in zaradi tega več pristojnosti ter boljši kos proračunske pogače. Avtonomijo je dobila zaradi obmejne lege z Jugoslavijo in Avstrijo ter slovenske manjšine. Dobrila poudarja, da po vstopu vseh sosed v EU dežela ni več izpostavljena. "Ostaja samo jezikovna specifika. Če je ne bo več, potem tudi razloga za avtonomijo ne bo več," doda.

Gledališče, šport, delavnice ...

Denarna podpora omogoča tudi delovanje vrste zamejskih društev in ustanov. Pokrita so tako rekoč vsa področja: od skavtov in tabornikov, športa in kulture v najširšem pomenu besede. Ena osrednjih ustanov na tem področju je Slovensko stalno gledališče Trst, ki ga je do nedavnega izteka mandata vodil direktor Danijel Malalan. SSG, kot mu pravijo, deluje tako kot druga profesionalna gledališča. Vse njihove predstave so v slovenščini, občinstvu pa so na voljo nadnapisi v italijanščini. "Vmes se najdejo tudi jezikovno hibridne predstave z različnimi koproducenti," nam pojasni bivši direktor.

Stalni igralski ansambel šteje 4 člane, ki se jim pridružujejo gostujoči igralci. Tržaško gledališče redno sodeluje s Kulturnim domom in Kulturnim centrom Lojzeta Bratuža v Gorici, pa tudi s koprskim in novogoriškim gledališčem. Med gledalci Malalan opaža tudi Slovence iz matice. V njihovo dvorano zahajajo tako nedeljski "kofetkarji" kot organizirane skupine z Obale, Krasa in Ilirske Bistrice.

Zakaj pa je sploh pomembno, da imamo v Trstu slovensko profesionalno gledališče? Malalan spomni na dolgo tradicijo slovenske dramske umetnosti v tem mestu, kjer so že leta 1902 ustanovili Dramatično društvo. "SSG je pomembna referenca za slovenske šole v Italiji, za skupnost, pa tudi zaradi zgodovinske kontinuitete, ki je bila nasilno prekinjena le med obema vojnama. Razlogi za to so znani," pojasni Malalan.

"Ko po tekmi zaslišimo slovensko pesem, je za nas to prava zmaga"

Pomembna so tudi številna športna društva. Zelo vidni in cenjeni tako v Sloveniji kot Italiji so tukajšnji odbojkarski klubi. V prihajajoči sezoni bo najvišje rangirana zamejska ekipa Amaterskega športnega društva Soča, ki bo igrala v italijanski 4. ligi. Društvo je dalo številne talente, med drugim Mateja Černica, ki je v Atenah leta 2004 postal olimpijski podprvak z italijansko odbojkarsko reprezentanco. Kljub tekmovalnemu duhu pa po besedah predsednika Soče Igorja Tomsica poslanstvo društva ostaja enako tistemu ob ustanovitvi. "Še vedno želimo otrokom ponujati možnost celostne rasti v zdravem okolju, s posebno pozornostjo do slovenskega jezika," pravi.

Poleg tega, da so športna društva zdrava okolja za sklepanje prijateljstev, ljubezni in za osebno rast, Tomsic poudarja tudi vidik vzgoje s poudarkom na gojenju občutka pripadnosti slovenski narodni skupnosti. "Na sobotnih tekmah moške ali ženske članske ekipe je med navijači večina srednješolcev in študentov. Ko po tekmi zaslišimo glas harmonike in slovensko pesem iz ust svojih mladih igralcev in navijačev, je za nas to prava zmaga, ne glede na rezultat tekme," pove predsednik Soče.

Pestro društveno življenje je po besedah podpredsednika SSO Hledeta bistvena stična točka tudi za tiste mlade Slovence, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odšli v italijanske šole. Na tak način ohranjajo stik s skupnostjo in jezikom. Društva pa so izjemno pomembna v manjših in bolj oddaljenih krajih, kjer so motor dogajanja v slovenski skupnosti. Prej omenjeno središče Planika tako v Kanalski dolini v skrbi za ohranitev slovenskega jezika in kulture organizira tečaje slovenščine za šolarje, pripravlja številne druge delavnice, izdaja zbornike, prireja kulturne dogodke in na svojem sedežu v Ukvah gosti podružnico Glasbene matice, ki nudi glasbeno vzgojo v slovenščini.

"Čudijo se, kako lepo govorimo slovensko"

Sogovornika iz obeh krovnih organizacij sta v pogovoru omenila tudi, da od Slovencev iz matične države čutijo odtujenost od slovenske skupnosti v Italiji. "Če prekoračiš tisto mejo pri Postojni, se še vedno najde kdo, ki se začudi, kako lepo govoriš slovensko," pove podpredsednik SSO Filip Hlede. To marsikaterega zamejskega Slovenca močno zaboli, kot jih močno moti tudi nepoznavanje slovenskih imen njihovih krajev. Predsednica SKGZ Ksenija Dobrila rahljanje vezi opaža tudi v obmejnem pasu. "Pri tamkajšnjih mladih ne zaznavamo več občutka zavedanja, da obstaja slovenski prostor tudi prek meje," pove.

In to je prostor, ki ga velja spoznati, obiskati in varovati. Ne nazadnje od tu prihaja pionir našega letalstva Edvard Rusjan, falanga književnikov in književnic z Alojzom Rebulo, Borisom Pahorjem in Lojzko Bratuž na čelu, četa skladateljev; v kateri odmevajo priimki Bratuž, Vrabec, Komel, Merku; vrsta raziskovalcev, intelektualcev in intelektualk. Vsi so k razvoju Slovenije prispevali pomemben delež, tako kot bodo to počeli njihovi nasledniki.

A le, če bodo imeli na voljo pogoje in motivacijo za ohranitev slovenske skupnosti. Čeprav so si izborili boljši položaj in da na ulicah ne odmeva več tisti strupeni "sciavo", je namreč vsak od slovenskih ljudi za mejno črto, ki teče od Mangarta do Milj, vseskozi pred težkim vprašanjem, ki ga kljuvajoče sprašuje: Kdo si? Odločitev za odgovor nanj je vsakodnevna, na kar me je ob odhodu iz njene tržaške pisarne opozorila Ksenija Dobrila: "Vsako jutro se moramo odločiti, da smo Slovenci."